Predstavitev ZLD Bele krajine

Belokranjski lovci so se odločili povezati in ustanoviti svojo zvezo na ustanovnem občnem zboru dne 11. 6. 1967. Združile so se LD Črnomelj, Loka, Dragatuš, Vinica, Sinji vrh, Adlešiči, Semič-Smuk, Gradac, Metlika in Suhor. Le te še danes delujejo in gospodarijo z istimi lovišči. Namen zveze je bil pospeševanje lovstva in v ta namen skrb za izobraževanje lovcev in razvijanje dejavnosti, ki so v neposredni zvezi z lovstvom kot so kinologija, lovsko strelstvo ipd. Kot skupne naloge, ki so jih včlanjene LD prenesle na zvezo, so v Pravilih določene: zastopanje splošnih interesov lovstva; sodelovanje z lovskimi organizacijami v državi in v inozemstvu; nudenje strokovne pomoči članicam pri pripravi lovsko gospodarskih načrtov; lovsko strokovno izobraževanje, lovska kultura; lovski izpiti; pospeševanje lovskega turizma idr. Združene LD so obdržale svojo samostojnost in so smele iz zveze izstopiti po sklepu občnega zbora LD. Pred letom 1967 so bile belokranjske lovske družine povezane v okrajni lovski zvezi v Novem mestu.
Novi Zakon o lovstvu iz leta 1966 je omogočil prostovoljno združevanje lovskih družin v območne lovske zveze, zato z ustanavljanjem samostojne belokranjske lovske zveze ni bilo posebnih težav. Kljub temu je bilo leto 1967 za belokranjsko lovstvo prelomno v tem smislu, da smo prvič v zgodovini dobili priložnost pokazati in dokazati, da smo z lastnimi kadri in znanjem sposobni strokovno gospodariti z lovišči in iti v korak z drugimi območji Slovenije tako v strokovnem kot v organizacijskem pogledu.

Janez Žunič

Živahno delovanje in aktivnost nove belokranjske zveze sta opravičili njeno ustanovitev in obstoj. Od ustanovitve dalje je bila zveza aktivna na vseh področjih skupnih nalog, zaradi katerih je bila ustanovljena. Prvi predsednik Lovske zveze Bela krajina je bil dolgoletni zaslužni lovski funkcionar in ugledni družbeno- politični delavec v tistem času Janez Žunič iz Črnomlja, član LD Loka, ki je vodil belokranjsko zvezo 15 let od ustanovitve, vse do svoje smrti leta 1982.
Med lovci je užival velik ugled, ki ga je koristno uporabil, ko je bilo treba uveljaviti novosti, ki jih je zahteval čas, kot npr. prepoved streljanja visoke divjadi s šibrami in s kroglo iz gladke cevi, novost, da uplenjena divjad pripada lovski družini in Janez Žunič da jo član lahko odkupi le po dnevni ceni ipd. Lovski izpiti so bili strogi. Leta 1967 je od 21 tečajnikov pristopilo k izpitu 14 kandidatov, od katerih so uspešno opravili izpit samo trije.
V letu 1968 je bil ustanovljen lovski sklad, v katerega so plačevale družine 10 % od vrednosti odobrenega plana odstrela. Sredstva sklada so bila namenjena za pospeševanje lovstva v Beli krajini in sicer za osvežitev krvi posameznih vrst divjadi, predvsem poljskega zajca, za nasaditev divjadi, za nabavo divjadi po elementarnih nesrečah in izgubah zaradi bolezni, za pomoč pri nesrečah na lovu, za strokovno dejavnost kot so predavanja, raziskovalno delo, poučne ekskurzije, ipd.

29. 11. 1967 je bila organizirana prva vzorna brakada LZ Bele krajine v LD Loka, na katero so bili povabljeni vsi belokranjski lovci. Udeležba je bila dobra, vendar zaradi slabega vremena ni bilo lovskega uspeha. Ta tradicija se ohranja še danes in predstavlja predvsem prijetno obliko medsebojnega druženja. Primanjkovalo je lovskih čuvajev, ki so bili v vsakem lovišču obvezni, vsaj po eden. Posamezniki so obiskovali tečaje v Novem mestu in v Ljubljani, leta 1976 pa je bil že organiziran tudi prvi tečaj za lovske čuvaje v Črnomlju, katerega se je udeležilo preko 20 slušateljev iz vseh belokranjskih LD.
O kinološki dejavnosti
je predsednik na prvem naslednjem občnem zboru dne 5.9.1968 poročal, da je bilo v Beli krajini takrat 17 kratkodlakih in 16 resastih istrskih goničev, 8 brak jazbečarjev, 2 lovska terierja in en posavski gonič, skupaj 44 čistokrvnih lovskih goničev. Kritično je ugotavljal, da je to premalo in da se še vedno izvaja lov z ne-pasemskimi psi.

Ob ustanovitvi LZ Bela krajina leta 1967 je bilo v desetih LD v Beli krajini včlanjenih 318, leto pozneje 325 članov. Število članov se je vsako leto povečevalo. Zanimanje za članstvo v lovskih vrstah se je posebej povečalo konec 70. in v začetku 80. let. K popularnosti lova je gotovo prispeval tudi nov in v evropskem pogledu napreden Zakon o varstvu, gojitvi in lovu divjadi iz leta 1976, ki je na prvo mesto postavil gojitev divjadi in šele nato lov. Danes je v 10 LD ZLD Bele krajine včlanjenih 660 lovcev.

Franc Vrviščar

Funkcijo drugega predsednika LZ Bele krajine je med mandatom leta 1982 za krajši čas prevzel Vrviščar Franc, član LD Gradac, vidni družbenopolitični delavec v Občini Metlika. Lovsko zvezo Bela krajina je vodil do izteka mandata leta 1984,od tedaj dalje, vse do leta 1996 pa je bil predsednik ZLD Bele krajine Janez Videtič, direktor trgovskega podjetja iz Metlike in član LD Suhor.
V obdobju po letu 1976 so se začela uveljavljati lovskogojitvena območja kot oblika skupnega načrtovanja lovsko gospodarskih ukrepov naširšem življenj-skem prostoru najpomembnejših vrst divjadi, kot so medved, volk, ris, jelenjad, srnjad in divji prašič. Belokranjska zveza je bila na preizkušnji. Takratna oblast si je zamislila formulo: eno lovskogojitveno območje ena območna ZLD, kar bi pomenilo ukinitev ZLD Bele krajine in priključitev belokranjskih lovskih družin k ZLD Kočevje.

Janez Videtič

Janez Videtič

Vrviščar in Videtič se spominjata pritiskov iz Ljubljane, da se ZLD Bela krajina ukine in priključi ZLD Kočevje. Kot vplivna politična delavca sta uspela dopovedati odgovornim, da kaj takšnega ne pride v poštev. Funkcionarji ZLD Bela krajina, ki so se borili za obstoj svoje zveze, so se zavedali, da jim bodo lahko odvzeta odlikovanja, zaradi trmastega vztrajanja, da belokranjsko lovsko zvezo ohranijo. Nekdo je brez dlake na jeziku političnim predstavnikom iz Ljubljane rekel: »Vi iz Ljubljane, če bi vas poslušali, Belokranjci še danes ne bi imeli železnice!« Uspeli so, saj so bili prepričani, da je lastna zveza pomembna za aktivno in uspešno delovanje lovstva v Beli krajini. Na področju varstva in gojitve divjadi so bile za celotno VI. lovsko gojitveno območje Kočevje-Bela krajina sprejete enotne gojitvene smernice. Povečeval se je obseg lovsko gospodarskih del v loviščih, kar je omogočalo tudi povečevanje odstrela, posebno srnjadi iz takratnih 0,6 kosa na 100 ha lovne površine na skoraj 2 kosa na 100 ha, kolikor dosegamo v Beli krajini v povprečju danes. V kinologiji so si prizadevali za povečanje psov krvosledcev, za iskanje divjadi po strelu. Potekalo je izobraževanje članstva s predavanji in strokovnimi ekskurzijami in utrjevanje organizacije za čim uspešnejše izvajanje gojitvenih smernic. Urejal se je odnos do lastnikov kmetijskih zemljišč v zvezi s preprečevanjem in povračilom škode po divjadi.

Anton Vrščaj

Anton Vrščaj

Po osamosvojitvi Slovenije in splošni demokratizaciji družbe so postali tudi pogledi na vlogo lova v naravi različni. Različni in politično močno motivirani so se začeli uveljavljati tudi drugačni pogledi na lastništvo divjadi, na pravico do lova na tujem zemljišču ter različni pogledi glede same organiziranosti slovenske lovske organizacije. V tem obdobju, leta 1996 je prevzel vodenje ZLD Bele krajine Vrščaj Anton, uspešen podjetnik iz Črnomlja in član LD Črnomelj, ki jo vodi še danes. To obdobje bi lahko razdelili na čas do sprejetja novega Zakona o divjadi in lovstvu (ZDlov-1), ki je prišel veljati 20 5. 2004 in na obdobje po letu 2004, ko so se pričele razprave o reorganizaciji slovenske lovske organizacije.

Za prvo obdobje je značilna negotovost in včasih malodušje zaradi nerazumnega odlašanja z novim zakonom. Lovci smo kljub temu vestno gospodarili z lovišči in spremljali uvajanje številnih predlogov novega lovskega zakona v parlamentu. Novi zakon smo sprejeli z olajšanjem, saj ohranja in krepi naravovarstveno usmeritev lovstva in ohranja dostopnost pravice do lova vsem zainteresiranim posameznikom. Pravilnost takšne usmeritve zakona, tudi v odnosu do zasebne lastnine, je potrdilo tudi Ustavno sodišče RS konec leta 2006. Novi zakon je postavil pred novo preizkušnjo tudi slovensko lovsko organizacijo s tem, ko območnim ZLD/LZ ni dal več pristojnosti na področju gospodarjenja z divjadjo. Kritični del članstva je to razumel kot ukinitev tudi ZLD Bele krajine. Potreben je bil določen čas, da smo si belokranjski lovci razjasnili pojme in danes vemo, da ZDlov-1 območnih zvez ni ukinil in lahko delujejo v skladu z Zakonom o društvih, seveda z drugačnimi pristojnostmi in predvsem kot strokovni servis združenih LD ter kot podaljšana roka in servis pri izvrševanju nalog LZS. Tako je nova vloga območnih ZLD/LZ opredeljena tudi v novih Pravilih LZS, ki jih je sprejel občni zbor LZS dne 12. 5. 2007. Vse to bo potrebno upoštevati tudi pri sprejemanju novih pravil ZLD Bele krajine. V tem obdobju se je okrepilo že v prejšnjih letih začeto sodelovanje s Hrvaško lovsko zvezo in Lovsko zvezo Karlovške županije zaradi usklajevanja lovsko gospodarskih ukrepov ob mejni reki Kolpi. V ta namen je bil leta 2000 podpisan poseben sporazum med Lovsko zvezo Karlovške županije in ZLD Bele krajine. Po zgledu tega sodelovanja so podobne sporazume pozneje podpisale tudi druge obmejne ZLD v Sloveniji. Članice ZLD Bela krajina preko združenih sredstev že vsa leta njenega delovanja sofinancirajo dejavnost lovskega pevskega zbora, ki že 25 let goji slovensko lovsko pesem in dosega lepe uspehe. ZLD sofinancira tudi dejavnost lovskega strelstva in lovskega kinološkega društva Črnomelj.

Preko svojih predstavnikov aktivno sodeluje v okviru LZS in njenih organov (član UO zadolžen za mednarodne odnose, predsednik komisije za malo divjad, predsednik statutarno pravne komisije). Aktivno smo sodelovali tudi pri nastajanju novega Zakona o divjadi in lovstvu. V kratkem pregledu glavnih aktivnosti belokranjske zveze lovskih družin v njenih štiridesetih leti ni mogoče omeniti vsega, kar je bilo postorjeno. Ravno tako ni mogoče orisati prispevka posameznih požrtvovalnih funkcionarjev in drugih članov lovskih družin, ki so vsak po svojih močeh prispevali k uspešnemu delovanju in strokovnemu napredku lovstva v Beli krajini. Upam, da bomo v pripravah na praznovanje naslednjega jubileja naše zveze spoznali dragocenost arhivskega gradiva, ki ostaja z leti edina priča o delu in prizadevanjih v preteklem obdobju in se spodobno oddolžili zgodovinskemu spominu z obsežnejšo priložnostno publikacijo. Nove razmere predstavljajo izziv za celotno lovsko organizacijo in lovsko stroko. Vse bolj se poudarja naravovarstvena vloga lovca in lovske organizacije v prizadevanjih za ohranitev tako živalskih vrst, ki se lovijo, in jih zakon opredeljuje kot divjad, kakor tudi vseh drugih zaščitenih vrst sesalcev in ptic, vse za ohranitev biotske pestrosti naravnega okolja, na katero smo Slovenci lahko ponosni tudi v svetovnem merilu. Prepričan sem, da bomo belokranjski lovci kos tudi vsem novim nalogam in preizkušnjam, ki nas čakajo v prihodnje.

Niko Šuštarič