Gostitelj tokratne tradicionalne vzorne brakade ZLD Bela krajine je bila LD Vinica, ki ima svoj revir v najjužnejšem delu Slovenije in meji po reki Kolpi z Hrvaško. Mejna lovska družina Bosiljevo iz Hrvaške slovi po močni populaciji divjih prašičev, ki prehajajo tudi čez reko Kolpo, na Slovensko stran v lovišče LD Vinica. Ni treba posebej poudarjati, da je bila zaradi tega verjetno udeležba na lovu temu primerna. Lovci LD Vinica so v belokranjskem prostoru znani kot vrhunski organizatorji vseh vrst lovskih prireditev. Zbrali smo se ob 8.uri pri lovski koči na Žežlju. Po pozdravnem nagovoru starešine LD Vinica Lovrin Mirana, so tradicionalno brakado ZLD popestrili tudi belokranjski rogisti in LPZ Bele krajine. Kmalu zatem je gospodar LD Vinica Starešinič Franc pojasnil sam potek lova, pozval na obvezno previdnost in varnost pri izvajanju lova, ter opozoril na obvezno jemanje vzorcev krvi in transport pri morebitnem odstrelu divjega prašiča. Gospodarju LD Vinica Starešinič Francu je pri postavljanju lovcev na stojišča pomagal izkušeni vodja revija Simo Vrlinič, vodenje pogona pa je organizator zaupal Miroslavu Hudaku. Ob 9.uri so brakirji pričeli s pogonom. Že na samem začetku pogona nam je lajež lovskih psov in več zaporednih strelov dalo vedeti, da so gonjači uspeli dvigniti divje prašiče. Dobra organiziranost lovcev domače LD Vinica in obenem tudi dobrih strelcev na stojiščih je dalo tudi temu primeren plen. Na koncu smo pri pozdravu lovini izkazali lovsko čast kar dvaindvajsetim uplenjenim divjim prašičem, kar je z one strani Kolpe v hrvaških loviščih kar običajen plen, pri nas pa sicer bolj poredko! Po prijetnem druženju, pa se je pravo veselje začelo šele, ko so domači kmetje lovce častili kot junake iz davnega leta 1919, ko so proglasili Viniško republiko, ki je sicer obstala samo tri dni, je pa pustila poseben pečat v tem okolju. Da tod živijo posebni ljudje, ki znajo držati skupaj in razumeti eden drugega, potrjuje tudi dejstvo, da se teh treh dni obstoja Viniške republike v vseh generacijah do sedaj ni nihče sramoval, in kot je dejal njihov veliki rojak slovenski pesnik Oton Zupančič :« ah Silvin vem – teh krajev ne pozabi, kdor se svetlobe njih je nasesal..« Zapisal tajnik ZLD Bele krajine: Tadej Burazer Gostitelj tokratne tradicionalne vzorne brakade ZLD Bela krajine je bila LD Vinica, ki ima svoj revir v najjužnejšem delu Slovenije in meji po reki Kolpi z Hrvaško. Mejna lovska družina Bosiljevo iz Hrvaške slovi po močni populaciji divjih prašičev, ki prehajajo tudi čez reko Kolpo, na Slovensko stran v lovišče LD Vinica. Ni treba posebej poudarjati, da je bila zaradi tega verjetno udeležba na lovu temu primerna. Lovci LD Vinica so v belokranjskem prostoru znani kot vrhunski organizatorji vseh vrst lovskih prireditev. Zbrali smo se ob 8.uri pri lovski koči na Žežlju. Po pozdravnem nagovoru starešine LD Vinica Lovrin Mirana, so tradicionalno brakado ZLD popestrili tudi belokranjski rogisti in LPZ Bele krajine. Kmalu zatem je gospodar LD Vinica Starešinič Franc pojasnil sam potek lova, pozval na obvezno previdnost in varnost pri izvajanju lova, ter opozoril na obvezno jemanje vzorcev krvi in transport pri morebitnem odstrelu divjega prašiča. Gospodarju LD Vinica Starešinič Francu je pri postavljanju lovcev na stojišča pomagal izkušeni vodja revija Simo Vrlinič, vodenje pogona pa je organizator zaupal Miroslavu Hudaku. Ob 9.uri so brakirji pričeli s pogonom. Že na samem začetku pogona nam je lajež lovskih psov in več zaporednih strelov dalo vedeti, da so gonjači uspeli dvigniti divje prašiče. Dobra organiziranost lovcev domače LD Vinica in obenem tudi dobrih strelcev na stojiščih je dalo tudi temu primeren plen. Na koncu smo pri pozdravu lovini izkazali lovsko čast kar dvaindvajsetim uplenjenim divjim prašičem, kar je z one strani Kolpe v hrvaških loviščih kar običajen plen, pri nas pa sicer bolj poredko! Po prijetnem druženju, pa se je pravo veselje začelo šele, ko so domači kmetje lovce častili kot junake iz davnega leta 1919, ko so proglasili Viniško republiko, ki je sicer obstala samo tri dni, je pa pustila poseben pečat v tem okolju. Da tod živijo posebni ljudje, ki znajo držati skupaj in razumeti eden drugega, potrjuje tudi dejstvo, da se teh treh dni obstoja Viniške republike v vseh generacijah do sedaj ni nihče sramoval, in kot je dejal njihov veliki rojak slovenski pesnik Oton Zupančič :« ah Silvin vem – teh krajev ne pozabi, kdor se svetlobe njih je nasesal..«
Zapisal tajnik ZLD Bele krajine: Tadej Burazer
